Vesna Lemaić (Ljubljana, 1981), vse prepoznavnejša avtorica mlajše slovenske prozne generacije, svoje besedilo
Odlagališče označi z oznako „antiutopija“. Toda besedilo, ki na mejna tla Istre postavi nekakšno delovno taborišče za ženske v obliki odlagališča sodobne elektronike, se prej kot futuristična fantastika zdi prispodoba človeških odnosov moči ter človekove na propad obsojene potrebe po preživetju. Prepriča nas ravno s tem, ko topose futuristične in antiutopične literature prepleta z opisom elementov in detajlov današnjosti, tako da je tekst mogoče brati hkrati kot ekološko kritiko, kot sliko bolj ali manj neuspešnih strategij preživetja in obupne potrebe po izhodu ali pa kot prispodobo vsakokratnih družbenih in nacionalnih hierarhij, na katere še posebej aludira razmerje med vodilnim kadrom delovišča in podrejenimi slovanskimi delavkami. In nam tako kaže tudi na včasih manj idilično plat etničnega mešanja na področju Istre. Končni rezultat brezumnega upora, preračunljivega čakanja na pravi trenutek ali pritajitve pa je isti. Pot nepozornosti, ki vodi od zmagoslavja k lastnemu koncu, je očitno stvar nekaj kratkih sekund. (Marcello Potocco)
hr
it
sl